Od začetka smo verjetno vsi iskali kakšne bližnjice s čudežnimi dopolnili kajne? Ampak Šele ko sem se sprijaznila, da čarobne tabletke NI in da bo potrebno za lepo postavo pač kaj narediti, so se začele dogajati spremembe.
Seveda trmasta kot sem, sem si rekla: “joj Nika ti pa tako rada ješ, da diete zate odpadejo… Saj si jih poskusila in nikoli ni bilo nič iz tega”. Ok res je, sem si rekla in se januarja 2020 podala v hribe.
Uh je bilo težko, saj sem imela zares zelo malo kondicije. Mi je pa močno prav prišla moja trma (ki me je sicer kasneje veliko stala, a to je spet druga zgodba).
Občutek, ko sem prisopihala na vrh je bil fenomenalen, razgled svetoven. In spet sem se zaljubila v hribe (kot otrok sem z družino veliko hodila v hribe in gore).
Tako v naslednjem letu ni minil teden, v katerem ne bi šla skoraj vsak dan na bližnji hrib, ter vsaj enkrat ali 2x, ponavadi za vikend, nekam višje.
Moja motivacija je bila na višku, vsak mesec sem izgubila kakšen kilogram, kondcija se je izboljšala, mentalno počutje tudi, saj sem vedela, da zase delam nekaj koristnega. Tako sem v letu 2020 brez kakšne diete izgubila 10kg. Po tem pa se je proti koncu leta ustavilo…
Znanka mi je svetovala, naj se vključim v program osebne trenerke, ki poleg treningov nudi tudi jedilnike. Sprva mi seveda to ni dišalo, ker kadar koli sem pomislila na hujšanje s hrano, sem pred očmi videla dieto, kjer bom stalno lačna, jedla pa le solato. A ker mi firbec ni dal miru, sem se čez kakšen mesec vseeno pridružila skupini te trenerke.
Prvi vtis je bil zame fenomenalen. Pogledam jedilnike… pa saj tu bom pojedla 2x več kot sem do zdaj! Kot prvo sem se morala navadit na zajtrk. Zame je to pomenilo največjo muko. Kar 1 mesec mi je bilo slabo, a sem vztrajala. Sprva le z banano, danes pa si ne predstavljam več začetka dneva brez slastnega hranilnega zajtrka.
Kar sem spoznala v tem programu je, da lahko le z zdravim načinom življenja in zdravim prehranjevalnim navadam dosežeš cilj in ga tudi povsem enostavno vzdržuješ. To pomeni vsaj 4 obroke na dan, zdravo razmerje med maščobami, beljakovinami in ogljikovimi hidrati, ter brez izključevanja katerih koli živil, če za to ni zdravstvenega razloga. Ter seveda redna športna aktivnost, za katero ni potrebno, da je pretirana.
Prehranjevanja po jedilnikih sem se držala dobre pol leta, potem pa enostavno dobiš občutek koliko česa in kaj.
Na ta način sem tudi izgubila še naslednjih 10 kg in prišla na svoj cilj. Do tukaj je šlo vse tako kot mora in pričakovali bi, da je to to. A moj resnični pekel se je komaj pričel.
Če bi bila tudi moje psihično stanje ok sploh ne bi bilo problema. Morala bi biti zadovoljna z rezultatom in se osredotočat na druge stvari. A ne glede na to, da sem imela najmanj kilogramov od osnovne šole naprej, meni ni bilo dovolj. Ko sem se pogledala v ogledalo, sem vedela, da več nimam kam izgubiti, saj so bile samo še mišica in koža, kar so pokazale tudi biometrične meritve.. A neka nevidna želja/obsesija me je kar gnala naprej. Ko sem se primerjala z drugimi, se mi je zdelo, da bi se še dalo kaj narediti. Če si jih izgubila 2 tako precej enostavno, zakaj ne bi še malo, je odmeval nek glas v moji glavi. Tehtala sem se 2x dnevno. Vsak dan sem tekla vsaj 1 uro, telovadila doma, kolesarila tudi po 4 ure, hodila v hribe, jedla pa toliko, kot bi, če ne bi telovadila. Zraven sem še delala po 8 ur dnevno v službi in skrbela za družino in se borila, da ne bi kdo opazil, da je mogoče kaj narobe z mano.
Kar pa je najhuje pa je bila obsesija s hrano. Do potankosti sem vedela za vsako kalorijo, ki sem jo vnesla. Iz tira me je vrglo, če sem pojedla kar koli, za kar sama nisem smatrala za zdravo hrano.
A ker sem vedno rada jedla (moj podzavestni program), sem se včasih tudi prenajedala. Če so mi izračuni pokazali, da sem en dan preveč pojedla in s telovadbo nisem mogla vsega skompenzirati mi je postalo slabo in sem hrano izbruhala. Z bulimijo sem se soočala že v najstništvu, zato se mi je to zdela dokaj normalna rešitev, ki mi jo je uspelo dolgo časa elegantno skrivati pred vsemi. Pekel te obsesije je trajal 1 leto, ko je dosegel vrhunec. Fizično sem se popolnoma sesula in nisem mogla več vstati s postelje. Še vedno sem igrala srečno žensko in skrivala svoj duševni nemir in nemoč nad obsesijo s hrano in nizko samopodobo, ki me je držala v krempljih. S tem, ko se nisem mogla več ukvarjat s športom, je postalo še bolj hudo. Bruhala sem pogosto in čutila sem, da tako ne bo več šlo.
Na srečo sem takrat našla hipnoterapijo in pot moje čustvene osvoboditve se je pričela. 6 mesecev dela na sebi in lahko rečem, da sem popolnoma druga oseba. Naučila sem se imeti rada, sprejela sem se tako kot sem in vem da sem dobra taka kot sem. Z reprogramiranjem podzavestnih omejujočih prepričanj (da nisem dovolj dobra, da nisem dovolj, da nisem vredna) zdaj dejansko uživam v svojem telesu, in se spoštujem. Ta osvoboditev je bila zame neprecenljiva!
Če si tudi ti ujeta v začaranem krogu hujšanja, prenajedanja, nizke samozavesti, ali čustvenega hranjenja in si pripravljena na čustveno osvoboditev in nov, način življenja, klikni gumb spodaj.