Resnična zgodba: Zakaj izgorelost?

Ko se govori o izgorelosti, večina ljudi najprej pomisli na izgorelost zaradi prevelikega fizičnega napora. A je to v veliki meri napačno mišljenje. Vzrok izgorelosti se največkrat skriva za masko dobrih odnosov, ki to v resnici niso. In, ko dan za dnem ljudje živijo življenje, ki se ne sklada z njimi, se soočajo s toksičnimi ljudmi in odnosi, svoj delež pa prispevajo še prepričanja in vzorci iz otroštva, ter hiter tempo življenja, je izkupiček kaj hitro jasen.

Spodaj v celoti delim nespremenjen zapis s spletne strani Sensa.

Zakaj? Ker je izgorelosti zaradi navedenih vzrokov vedno več. Ker si ljudje prehitro zanikamo možne vzroke (vsaj jaz sem si jih, pa so bili zelo podobni, kot v zgodbi spodaj). In tudi zato, ker lahko tako kateri izmed vas olajšam pot raziskovanja “kaj je narobe z mano”.

“Z masko je živela tudi klientka Ana (ime je spremenjeno).

Že odkar pomni, si je prizadevala biti sprejeta, čutiti pripadnost in povezanost. Ko je bila še otrok, sta bila njena starša močno zasedena sama s seboj in vsak s svojimi težavami.

Ana se je naučila, da jo najbolj sprejemata takrat, ko je pridna, prijazna, ustrežljiva, ko z njo nimata nikakršnega dela ali težav. Kasneje se ji je zdelo, da če želi biti sprejeta med sošolci, prijatelji in v službi, mora delati tako in tako, govoriti tako in tako, biti taka in taka. Potem bo sprejeta, bo ugajala ali celo navdušila druge.

Že odkar pomni, si je prizadevala biti sprejeta, čutiti pripadnost in povezanost. Ko je bila še otrok, sta bila njena starša močno zasedena sama s seboj in vsak s svojimi težavami.

Nosila je številne maske – eno na delovnem mestu, kjer je bila pozitivna, optimistična, solidarna …, drugo doma, kjer je bilo na njej, da ustvarja vzdušje, da so se vsi dobro počutili, da je bila vedno razpoložena, vsem na voljo …, trejo med prijatelji, kjer je bila razumevajoča poslušalka, tista, ki ji ni bilo težko pomagati …, četrto ob starših … Svoji družini, celo svojemu možu, in prijateljem je le redko povedala, da je potrta, žalostna, da jo je strah prihodnosti.

Ob vseh teh maskah, ki si jih je nadela za različne ljudi in priložnosti, je pozabila, kdo v resnici je, in le-te so sčasoma postale del nje. Doživela je izgorelost, počutila se je poraženo in izgubljeno, brez stika s seboj.

To je bil zanjo prelomni trenutek – spoznala je, da tako ne more naprej, da mora nekaj v svojem življenju spremeniti. Vstopila je v terapevtski proces in na pot prepoznavanja, kaj jo je zaznamovalo, kaj je v vseh teh letih nosila, kaj vse je potlačila in s čim vse se je obdala, da bi bila sprejeta.

Morala se je podati tudi na pot ranljivosti, tvegati in začeti izražati tudi tiste dele sebe, ki niso bili samo dobri in pozitivni, ampak tudi težki in boleči, včasih ne lepi. Res je, da so bile maske v otroštvu in kasneje njen obrambni mehanizem, ki ji je služil in s katerim se je zavarovala pred bolečino nesprejetosti, res pa je tudi, da so zdaj postale nekaj, kar ji je preprečevalo, da bi lahko živela to, kar je.

Ko se je počasi začela zavedati svojih mask, so le-te lahko začele odpadati, lahko je začela postajati vedno bolj ona sama – bolj pristna v odnosu do sebe in drugih.

Se lahko tudi mi kdaj pa kdaj ustavimo in se vprašamo, ali smo si v situaciji, v kateri smo pravkar bili, oz. v odnosu z ljudmi, s katerimi smo bili, nadeli masko? In če smo si jo, pred čem nas je varovala?”

Če se tudi ti najdeš v besedilu in meniš, da je čas, da nekaj spremeniš, si na pravem mestu.

Tudi sama sem se leto in pol nazaj popolnoma sesula. A ker si nisem dala možnosti, da moje težave niso fizičnega vzroka, se je čas okrevanja pri meni močno, močno podaljšal. In ker vem, kako se počutiš, lahko s tabo delim načine, ki so meni pomagali priti nazaj na tir. Korak za korakom. Počasi a trdno.

Klikni na spodnji telefon in se naroči na individualni pogovor, kjer bova skupaj ugotovili, kaj je zate najbolj primeren naslednji korak.