
Ta vikend me prepravljajo tako močna čustva, katera si resnično želim deliti z vami. In ker je enostavno za objavo na facebook strani preveč, sem se odločila, da vsa svoja čustva, ki so se včeraj in danes nakopičila v meni “zlijem na papir”.
Pa da pričnem na začetku.
Kdor me pozna, ve, da sem zeeelooo dolgo časa živela s temi štirimi strahovi, ki so me ovirali pri tem, da bi počela, kar si želim.
- Strah pred temo
- Strah pred letenjem
- Strah pred višino
- Strah pred vožnjo z motorjem
Zakaj sem na vrhu napisala, v PRETEKLIKU?
Ker lahko danes potrdim, da sem premagala prav vse 4!
Strah pred temo je bil prvi. Nosila sem ga že iz otroštva, ko sva s sestro morali zvečer peš od babice domov. In ta strah sem prenesla v odraslost. Bil je del mene dokler ni bila želja po nečim drugem tako zelo močna, da sem se bila primorana soočiti z njim, da sem lahko šla ponoči v Gore! Gore so moja strast. Ne hribi, pač pa skalovje. Ne znam opisat kako močno me pritegnejo. Ampak kombinirati družino, ki jih ne mara kaj preveč in gore, ki mi vzamejo po 5-10 ur hoje je bilo potrebno nekako uravnovesiti. Tako sem pričela v gore hoditi sredi noči. In seveda, takrat je tema, jaz pa sem največkrat v gore hodila sama. Nekajkrat je bilo neprijetno, ampak je ta strah hitro odšel, saj je bila nagrada (gore in družina) največ, kar sem lahko dobila. Tako strahu pred temo nimam več že 2 leti. Nika 1 : Strah 0

Potem je sledil strah pred letenjem. Tudi pri tem mi je pomagala ljubezen do družine. Predvsem otrok, saj je bilo možu bolj kot ne vseeno. Otroka pa sta si močno želela, da gremo enkrat na počitnice z letalom. Več let zapored sta me spraševala: “mami, a se zdaj še bojiš”? In ko sta tako vztrajno spraševala, se je v meni počasi pričelo nekaj premikati. Sledilo je več pogovorov z ljudmi, ki so se srečevali z enakim strahom, a so vseeno šli na letalo. Ko pa mi je prijateljica pričela pripovedovati o čudovitem otoku Tenerif, se je tehtnica prevesila in rekla sem dovolj, GREMO. In veš kaj. Kar hitro sem spoznala, da je bil ta strah povsem odveč in zdelo se mi je smešno, da sem lahko tako dolgo odlašala. Tenerif smo obiskali lansko leto. To je bil moj drugi strah, ki sem ga premagala s tem, da sem poskusila. Nika 2 : Strah 0

To pa ne velja za 3. strah, za katerega mi marsi kdo sploh ni verjel, da ga imam, saj se ljudje premalo zavedajo, da za lepimi slikami na socialnih omrežjih tiči precej več, kot je videti. Aktivno v gore hodim 4 leta (kot otrok sem s starši veliko hodila v hribe in gore, ampak se je med najstništvom in v času, ko sem postala mami nekje zalomilo). Ves ta čas, ne glede na vztrajnost in težavnosti poti, ki sem jih ubrala, pa strah pred višino ni in ni izginil. Vse ferate, katere sem odplezala in vse zahtevne gorske poti, ki sem jih prehodila, pa jih v tem času ni bilo malo, tega strahu niso odpravile. Ne glede na to, kako močno me je bilo strah, sem v gorah vseeno uživala, le na prepadnih delih sem bila bitko s svojo glavo, ki mi je mehčala noge in zakrčevala roke. Ampak cilj, je bil vedno vreden tega, zato sem vztrajala. Vztrajala, dokler moje telo ni reklo ne začetek septembra 2022, ko sem se srečala z izgorelostjo. Meseca, ki me je za več kot pol leta oropal gora, kolesarskih poti in drugih športnih aktivnosti. Ampak mesec, ki mi je kasneje prinesel ogromno. In ko napišem ogromno, res mislim ogromno, saj sem se samo iz tega razloga, da bom lahko spet aktivna srečala s hipnoterapijo in delom na sebi. A ker nisem delala točno na teh strahovih, takšnih rezultatov, ki so sledili sploh nisem pričakovala!
Letos smo šle z mamo in hčerko eno precej nedolžno turo. Sama se sploh nisem zavedala, na kar mi mami reče: “Nika! Poglej, na robu stojiš!”. In ja res je bilo. Stala sem nad pečino, povsem na robu in brez težav gledala navzdol! Moje noge so bile trdne, srce mirno in popolnoma nič se nisem tresla! In ker nisem mogla verjeti, smo šle čez nekaj dni na ferato na Gradiško turo, kjer sem lahko samo še potrdila, da je strah pred višino izginil! Nika 3 : Strah 0

In tako mi je ostal še eden. Za strah pred višino sem verjela, da ga bom premagala, a da bom premagala strah pred vožnjo z motorjem, si ne bi mislila nikoli, saj niti nisem imela kakšne želje, da bi se vozila, saj sem imela nekje 12-15 let nazaj, ne vem točno, nesrečo z motorjem. Prišlo je povsem nepričakovano, zato me je še toliko bolj “zadelo”. Spet pa je bilo v povezavi z lanskoletno izgorelostjo, katero še vedno vztrajno premagujem in počasi dobro napredujem, ter se veselim vsakega novega dosežka, pa čeprav vem, da bi bil takšen dosežek lansko leto zame poraz. Ker ima moja mami že več kot 10 let zdravstvene težave, katerih simptomi so zelo podobni mojim, se o vsem vedno pogovarjava. Tako mi je povedala, da gre v Bovec nekaj iskat, kar je seveda močno zanimalo tudi mene. Povem ji, da bi šla z njo, a mi reče: “veš grem z motorjem”. “Potem pa nič”, sem ji odvrnila. A kasneje sem pričela razmišljat, kaj pa če… Če je bil rezultat pri strahu proti višini, kaj pa če je tudi na tem področju… Pa jo pokličem, da bi pa morda vsaj poskusila. In tako smo imeli v soboto poskusno vožnjo cca. 30km. Že takoj sem čutila, da ni več tako kot je bilo, saj nisem otrpnila, ampak sem v prsih vseeno čutila ogromno težo. Tudi v ovinkih sem mižala in tako kot sem bila bitke v glavi pri strahu z višino, sem jih imela tudi tu nekaj. A le prvih 15km. Potem pa je vse skupaj nekako izginilo in sploh nisem čutila potrebe po tem, da bi v ovinkih še zamižala. Zadnjih 5km pred domom mi je postalo že zelo zabavno in komaj sem čakala današnji dan, ko smo prevozili 255km. Nika 4 : Strah 0

Sem poskušala biti kratka in mislim, da mi je uspelo. A v glavi imam še precej podrobnosti, ki bi jih lahko delila, a sem se odločila, da morda niso za vse. Če imaš slučajno kakšno vprašanje, pa bom vesela, če mi ga napišeš na info@nikastremfelj.com, brez problema, pa mi lahko pišeš tudi v zasebno sporočila na Instagramu ali Facebooku.
Prav tako te vabim, da mi napišeš, če se tudi ti soočaš s kakšnim strahom, ki te odvrača od stvari, ki si jih želiš početi, saj ti zagotavljam, da se lahko otreseš vseh svojih strahov, če si tega le zares želiš.